Že 13 let delam v znanem slovenskem podjetju v tekstilni industriji. Recesija ga je zelo prizadela, zato so veliko sodelavcev čez noč vrgli na cesto brez odpravnin. Sam zaenkrat še nisem na listi za odstrel, na kateri pa se bom verjetno kmalu znašel.
Plače nisem dobil že tri mesece, zato s štiričlansko družino praktično životarimo. Niti za bencin nimam več in me v službo vozi sodelavka. Ne morem dobiti niti kredita, da bi si zagotovil osnovne življenjske stvari.
Kje je tukaj pravica, se sprašujem. Direktor še vedno dobiva ogromno plačo, delavci, ki garamo, pa životarimo. Zakaj moramo samo mi občutiti posledice krize?
Obupan delavec iz Grosupljega