Kako je nastala recesija, 3. del

Pred novim letom se je recesija začela kazati tudi v Sloveniji. Preko medijev smo dnevno priča zapiranju podjetij, krajšanju urnikov, nižanju plač in končno odpuščanju ter stečajem.

Vsem se nam zdi, da je do tega prišlo naenkrat, čez noč. Za podjetja, v katerih delamo, smo prepričani, da so še včeraj super poslovala in da se pri delu ni nič spremenilo, kako je potem podjetje lahko naenkrat propadlo?



Če dobro pomislimo, je sprva propadlo veliko podjetij, ki so temeljila na posojilih, ki jih naenkrat niso več dobila ali zmogla odplačevati. S tem se je med ljudmi razširil splošen strah, zato so zmanjšali potrošnjo po večjih dobrinah.

Manj potrošnje – manj proizvodnje – odpuščanja!

Tako si lahko med drugim razlagamo upad proizvodnje in odpuščanje v avtomobilski industriji. Če ni denarja za avto, gremo po kredit, če ga ne dobimo, pač ne moremo kupiti novega avtomobila. Ker proizvajalci prodajo manj avtomobilov, sprva po akcijskih cenah prodajo zaloge, nato pa zmanjšajo proizvodnjo, za kar seveda potrebujejo manjše število delovne sile. Pa smo spet pri cesti.

V tekstilni industriji že dolgo vre

Nekoliko drugače je v tekstilni industriji, ki se v Sloveniji, odkrito povedano, s težavami srečuje vse od osamosvojitve. Že leta smo namreč priča ubogim tekstilnim delavkam, ki zaman prosijo za višjo plačo in boljše delovne pogoje, medtem ko se uprava masti z velikimi novci. Namesto da bi v rožnatih časih vlagali v posodobitev in modernizacijo proizvodov, so še naprej štancali neaktualna oblačila ali pa oblačila višjega cenovnega razreda, ki si jih je lahko redko kdo privoščil.

Obenem pa so (bila) tekstilna podjetja zelo odvisna tudi od tujih naročnikov, ki pa zaradi upada prodaje odpovedujejo sodelovanje. Primer sta Boss in Escada, ki sta odslovila Muro.

Iz vsega napisanega je jasno razvidno, da se vrtimo v začaranem krogu. Manj denarja, kot bomo zapravili za razne dobrine (če ga sploh še imamo), manj podjetij bomo spodbujali, več jih bo propadlo (ugodnih posojil namreč skoraj ni več oz. si jih ne moremo privoščiti).

Banke in država pomagajo le lastnikom

V takšnih razmerah lahko zato ključno posežejo le banke in država. Kot vemo, ker to vidimo vsak dan, tako banke kot država večinoma pomagajo le upravam, ki se na delavce lepo rečeno požvižgajo. Delavci od subvencije za plače namreč ne dobijo nič več kot brez njih, s tem si pomaga le uprava, da obdrži svoj standard. Tudi banke bodo najverjetneje odpisale kakšen dolg raznim podjetjem, da bodo lahko njihove uprave še naprej podjetja vodile v propad.

Bo država povišala tudi davke?

Država je tudi že začela s tolčenjem po lastnih uslužbencih, kot vidimo na napovedanem nižanju plač v javnem sektorju. Samo vprašanje časa je, kdaj bo zvišala davke, da bo lahko »pomagala« upravam in osiromašila še tiste delavce, ki zaenkrat še normalno živijo, revne pa dokončno pokopala.

Kriminal in pljunek v lastno skledo bi predstavljalo tudi zvišanje davka na dobiček podjetnikov, ki so trenutno edina gonilna sila ali svetla zvezda slovenskega gospodarstva. Nedvomno je treba pomagati večinskemu prebivalstvu, vendar, če bo država zatrla še tiste, ki se trudijo in ustvarjajo dobiček ter, kar je bistveno, še vedno zaposlujejo ljudi, ki bi sicer bili brezposelni, bo sama sebi zadala smrtni udarec.

Kriza se je šele začela

Mnogi pravijo, da ne vedo, kako se bo kriza razpletla, a bodimo odkriti in odločno povejmo, da o razpletu sploh še ne moremo govoriti. Smo namreč šele pri zasnovi, pred nami so še zaplet in vrh, šele nato lahko govorimo o razpletu in razsnovi. Kriza se je v Sloveniji torej šele začela in prav nihče ne more vedeti, kako se bo razpletla.

Vsaka kriza je obenem priložnost

Dejstvo pa je, da je vsaka kriza priložnost za nastanek nečesa novega, nečesa dobrega. Vsaka kriza nam daje možnost, da nekaj spremenimo in nekaj ustvarimo ter se izkažemo.

Izkoristite jo in vaše zgodbe uspeha ali neuspeha delite z nami v kategoriji Vaše poklicne zgodbe.